Kolumna mladega kmeta: Življenje kmeta v iluziji in resničnosti

Kako pravično obravnavati kmete in kmetijstvo, če vemo, da je letni bruto prihodek povprečne slovenske kmetije približno 18-krat manjši od povprečnega bruto prihodka slovenskega podjetja?

Večkrat se med kmeti razvije razprava v smeri: »Dela itak ne smeš računati, potem se nič ne splača«, »Manj ko imaš, boljše je«, »Kmetija mora biti diverzificirana, enkrat je ena dejavnost boljša, drugič druga, povprečje pa je nekje v redu«, »On lahko preživi, ker je velik« (ko beseda nanese na kmeta, ki obdeluje 20 hektarjev zemlje ali več), »Njemu je lahko, ker je dobil nepovratna sredstva«. Taki pogovori me žalostijo zaradi nevoščljivosti in tudi s strokovnega vidika. Kažejo, da sploh ne vemo, o čem govorimo. Zelo rad si razmere plastično predstavljam, zato bom navedel nekaj številk za lažjo predstavo.

Primerjava kmetije z mikro podjetjem
Že na začetku se pokaže težava pri razumevanju majhnosti. Ozrimo se prek našega travnika, v podjetniške vode, ker kmetijstvo, če hočemo ali pa ne, je gospodarska dejavnost in nič drugega, ima pa svoje posebnosti, kot vsaka panoga. Mikro podjetja so po definiciji podjetja, ki imajo do 10 zaposlenih, manj kot 700 tisoč evrov prodaje in manj kot 350 tisoč evrov aktive. Poglejmo, kam se uvrščajo slovenske kmetije. Povprečna slovenska kmetija ima sedem hektarjev kmetijskih površin. Koliko prihodka lahko dosežemo na hektar? S travinjem nekje tisoč evrov, s poljedelstvom okroglih dva tisoč evrov, s trajnimi nasadi do 25 tisoč evrov.

A ker pri nas prevladujejo mešane živinorejske kmetije, jih vzemimo za vzorec. Če sedem hektarjev pomnožimo s povprečnim prihodkom za polovico njiv in polovico travnikov, dobimo skupaj 10.500 evrov bruto prihodka. Ta številka velja ob letinah brez naravnih nesreč, kar je že samo po sebi utopično. Dodajmo 10.500 evrov bruto prihodka na leto od pridelkov še pavšalno plačilo približno 300 evrov na hektar iz programa za razvoj podeželja, oboje skupaj znaša 12.600 evrov bruto prihodka na leto.

Od daleč sploh ni videti slabo. Sedem hektarjev kar hitro obdelamo in to je kar lepa plača.

Iluzija je, da ima povprečen kmet 12.600 evrov bruto plače
Iluzija je, da ima povprečen slovenski kmet 12.600 evrov letne plače, še vsaj en ali dva družinska člana pa hodita v službo. Tako kmete vidijo kupci. Da jim država pokrije lep del socialnih prispevkov, da so sami svoj gospodar, delajo, ko se jim zazdi, živijo v naravi, pozimi imajo časa na pretek, njihovo življenje je kot v pravljici.

Je to res? Ni! Ta prihodek ni plača, to je bruto prihodek. Iz podatkov AJPES sem na hitro izračunal, da je povprečen bruto prihodek vseh podjetij na zaposlenega v Sloveniji v letu 2021 znašal nekaj več kot 230 tisoč evrov. To je podatek, ki je primerljiv z bruto prihodkom povprečne slovenske kmetije. Torej je letni bruto prihodek povprečnih slovenskih kmetij približno 18-krat manjši od povprečnega bruto prihodka slovenskih podjetij. In iz tega zneska naj bi si kmet pokril vse stroške, fiksne in variabilne, pa še svojo plačo. Ta »matematika« se ne izide; iz desetih jabolk ne moreš iztisniti sto litrov soka. In v tej perspektivi je kmet, ki ima letno 200 tisoč evrov prometa, ogromen. Pa še vedno pristane med mikro podjetji.

Povprečen kmet ustvari izgubo
V resnici pa povprečen slovenski kmet s svojim delom vsako leto pridela krepko finančno izgubo. Sredstev za investicije nima, vse, kar želi na kmetiji posodobiti, mora financirati z drugimi viri. To največkrat pomeni iz plače v svoji redni službi, ki je nekje drugje. Denar, ki ga je v tisti službi zaslužil, vlaga v kmetijo, da pokriva njeno izgubo. Se vam to zdi logično? Meni ne. Kmet prideluje hrano, dela in »upa na boljše čase«.

Če se kdo ob branju tega sprašuje, ali se mi je malo skisalo, naj sam izbrska številke in se postavi v kožo kmeta. Na stara leta kmetu pripada minimalna pokojnina, zdravje ima velika večina krepko načeto že v sredini delovne dobe, bolniške si ne moreš privoščiti, dopust imaš, če imaš v družini dovolj članov, ki pokrijejo tvoje delo med odsotnostjo. Sicer lahko skočiš za kak dan v toplice ali pa na morje, saj te zjutraj in zvečer čaka živina.

Vprašanja za odločevalce
Za konec navajam nekaj vprašanj, ki bi jih morali imeti vsi odločevalci v kmetijstvu vsak dan pred očmi:

Ali je pošteno od kmetov pričakovati, da bodo delali tako? Ali je pošteno, da ti ljudje živijo za to, da ima preostala populacija kaj jesti in da so naši kotički rodovitne zemlje obdelani?
Ali je smiselno zagovarjati obstoj majhnih kmetij, ki ne morejo pod nobenim pogojem ustvarjati dodane vrednosti? Družinske kmetije so lahko tudi take, ki obdelujejo sto ali tudi 150 hektarjev, pa je še vedno družinska. In če sta na kmetiji delovno aktivni dve generaciji, se vsaj lahko izmenjajo za dopust. Kmetije, kjer so omejitveni dejavniki res veliki in imajo težke razmere za kmetovanje, seveda ne morejo biti tako velike in tudi ne bodo. Kar nekaj pa je območij v Sloveniji, kjer bi se lahko kmetije povečale in to je nujen proces. Preostala Evropa je ta proces začela takoj po drugi svetovni vojni, mi pa smo bili zaradi komunističnega izuma zemljiškega maksimuma prisiljeni preživeti razdrobljeni in majhni. Kdor ima možnost, da na majhni kmetiji ustvari vsaj eno plačo, ko plača vse stroške, naj ima majhno kmetijo, če želi. Ne moremo pa vse povprek poudarjati tega, da potrebujemo majhne kmetije. Potrebujemo take in potrebujemo večje. Ne smemo pa ostati tu, kjer smo. To je nevzdržno.
Ali smo naredili dovolj za izobraževanje ljudi o kakovostni lokalni hrani? Čisto na kratko – toliko kriminala se dogaja pri pridelavi cenene hrane, da se mi zdi nakup cenenega živila nesprejemljiv. Ker vem, da je nekdo, najverjetneje tisti, ki ga je pridelal, plačal razliko, da je ta izdelek toliko cenejši od drugih. Se kmetijsko ministrstvo sploh zaveda, kako krvavo potrebujemo informiranje o kakovosti hrane? Jesti bi morali manj in kakovostno lokalno hrano, posledici pa bi bili mnogo manj obremenjen zdravstveni proračun in bolj kakovostna starost za vso populacijo. Prenajedanje s ceneno, večinoma iz ostankov pridelano oziroma predelano hrano nas vodi v slabši in slabši položaj. Poleg tega pa je taka hrana pridelana v suženjstvu ljudi, živali, okolja ali pa kar vseh teh.
Hrana bo ob tako hudih vremenskih ujmah in razmerah na svetovnih trgih postala veliko večji porabnik družinskega proračuna. Veliko bolj pomembno je, kaj pojemo, kot to, kakšen avto vozimo. Stori država dovolj, da bi ljudi izobrazila na tem področju?
Je cena hrane na policah res poštena? So vsi v verigi pošteno plačani? Kdo si odreže največji kos pogače? Za tako velik kos res več naredi in tvega? So nepoštene prakse redno in sistematično preganjane?
Odgovorov na ta vprašanja ne bom pisal. So pa zelo lahko dostopni. Ne vlada ne Evropska unija ne bosta pomagali, če bomo izgubili slovensko kmetijstvo. Hrana je strateška dobrina, kar bomo zelo verjetno spoznali že čez nekaj mesecev. Upam, da to spoznanje ne bo udarilo preveč trdo, saj je vsaka hitra sprememba najbolj boleča. Mogoče pa potrebujemo točno to, da se bomo sploh kaj naučili. Mislim, da bi bilo bolj pametno iz cone udobja stopiti že prej.

*Toni Kukenberger je nekdanji inovativni mladi kmet iz Dolenjske. Njegovo kolumno je prispevala Zveza slovenske podeželske mladine.

Vir: Agrobiznis