Menu

Seno

Naše živali

Seneno meso

Seneno mleko

Naše zgodbe

Partnerji

Kozolci

Storitve

Senena roba

Seno

Naše živali

Seneno meso

Seneno mleko

Naše zgodbe

Partnerji

Kozolci

Storitve

Senena roba

Kozolci

Kozolec se je včasih večinoma uporabljal za sušenje sena, danes se poslužujemo učinkovitejših metod, ki nam omogočajo pridelavo še boljšega sena. Kozolec je samostojen objekt za shranjevanje in sušenje žita, sena in pridelkov. Je stalen, pokončen, bolj ali manj lesen ter odprt objekt, značilen za slovensko podeželje in arhitekturo. Gre za enega najbolj razpoznavnih elementov slovenske kulturne dediščine v vaškem, primestnem in mestnem prostoru. Kar 80 % vseh kozolcev na svetu najdemo v Sloveniji, ostali so na severovzhodu Italije, jugu Avstrije in nekaj na Hrvaškem.
Kozolec je bil nekdaj sestavni del kmetije, postavljen blizu doma ali med travniki in polji. Poznamo enojne in dvojne kozolce ali toplarje. Najbolj znani so kozolci v Studorju, blizu Bohinjskega jezera. V bližini muzeja kozolcev pri Šentrupertu na Dolenjskem na svoji izvorni lokaciji stoji Simončičev toplar, ki ima edini med kozolci status kulturnega spomenika državnega pomena.

Po obliki, velikosti in namembnosti zelo raznoliki. V zgornjesavski dolini, na Sorškem in Kranjskem polju prevladujejo enojni kozolci. Na Dolenjskem in jugozahodnem delu Štajerske, v severnem delu Primorske, Škofjeloškem hribovju, na Notranjskem, v Beli krajini, na Koroškem ter v okolici Ljubljane pa je največ dvojnih kozolcev ali toplarjev. Zunanja podoba, material, velikost in okrasitev kozolca oziroma sušilne naprave so odvisni od finančnih sredstev ter mojstra, ki je kozolec postavljal in ga okrasil za različnimi motivi.

Poznamo več vrst kozolcev, in sicer stegnjenega ali enojnega, vezanega ali toplarja, kozolec na kozla, prislonjeni kozolec, stog in brez strehe, kot je poimenoval Anton Melik leta 1931.

Stegnjeni ali enojni kozolec

Enojni kozolec v okolici Ljubljane ali samec na Dolenjskem je kozolec iz enakih stebrov, ki so med seboj povezani z latami in ozko streho, ki je bila nekoč krita z rženo slamo ali deščicami. Stegnjeni kozolci se po dolžini močno razlikujejo, saj imajo nekateri le en razdelek, ki mu pravijo okno ali štant, drugi več. Običajno nimajo podstreška.

Vezani kozolec ali toplar

Vezani kozolec, ki mu na Dolenjskem pravijo toplar, ima dve enaki vrsti štantov ali oken, združeni pod eno streho, ki je bila ponekod narejena v obliki čopa. Tako so včasih pridobili uporaben prostor za shranjevanje in sušenje ter hrambo vozov in orodja ter lesa. Ob nevihtah so vanj zapeljali tudi voz s senom. Srednji in zgornji prostor, ki sta bila namenjena shranjevanju sena, sta bila po navadi narejena s križno vezanimi obtesanimi trami, redko deskami. Nekateri toplarji imajo priključen še stegnjen kozolec.

Kozolec na kozla

Največ tovrstnih kozolcev je v Posavju v okolici Zidanega Mosta in Radeč ter v vzhodnem delu Dolenjske in Krški kotlini do Gorjancev. Kmetije s temi kozolci so imele po navadi manj žita. Kozolec na kozla je enojni kozolec, na katerega se je naslonila manjša oblika z nadstreškom ali plaščem. Ti kozolci niso dolgi, običajno imajo le dva do tri štante. Kozolec na kozla se na Notranjskem in Dolenjskem imenuje kozolec na psa.

Kozolci brez strehe

Kozolci brez strehe so značilni predvsem za Beneško Slovenijo, Goriško in Koroško. Stebri so drobnejši in tanjši kot pri drugih kozolcih, največkrat neobdelani. Ponekod so ga postavili na njivi v času žetve in košnje sena. Pred zimo so ga običajno podrli in odpeljali domov. Glede na število oken so ocenjevali velikost kmetije, saj je to kazalo, koliko žita je pridelala. Daljši ko je bil kozolec, za premožnejšo je veljala kmetija. V Soški dolini imajo tovrstne kozolce stalno postavljene in jih ne premikajo.

Prislonjeni kozolec in stog

Ta kozolec je sestavljen samo iz ene vrste in je prislonjen k hlevu ali drugemu gospodarskemu poslopju. Število oken je majhno. Najde se jih na Dolenjskem, v Beli krajini in Kočevju. V njih so sušili deteljo, fižol in ob slabem vremenu ajdo.

Na vzhodnem Štajerskem so značilni stog. Gre za late s stebriči, ki so podobni prislonjenim kozolcem in so del hleva. Lahko so prislonjeni k hiši ali skednju in so namenjeni sušenju koruze. Takšne kozolce imajo v Bohinju, kjer imajo kmetje poleg hleva za živino, še majhno hišico za bivanje in skedenj, na katerega je prislonjen kozolec.

Dežela kozolcev v Šentrupertu pri Mirni

www.dezelakozolcev.si

V njem si lahko ogledate 17 različnih kozolcev iz Mirnske doline, enega iz okolice Ivančne Gorice in dve sušilni napravi. Namen muzeja je, da prikažejo kozolce v prostorskem, časovnem in socialnem pomenu. V muzeju je na ogled več tipov kozolcev, najstarejši pa je iz leta 1795, in sicer Lukatov kozolec s Trstenika, ki je najstarejši na svetu.

Za normalno delovanje strani so potrebni piškotki. Pritisnite "V redu", da sprejmete piškotke. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close