Pasme živali:

 

• SLOVENSKI HLADNOKRVNI KONJ
• POSAVSKI KONJ
• HAFLINŠKI KONJ
• CIKASTO GOVEDO
• LISASTO GOVEDO
• RJAVO GOVEDO
• ANGUS
• ČRNO BELA PASMA
• ŠAROLE
• LIMUZIN
• JEZERSKO-SOLČAVSKA OVCA
• BOVŠKA OVCA
• BELOKRANJSKA PRAMENKA
• ISTRSKA PRAMENKA
• OPLEMENJENA JEZERSKO-SOLČAVSKA OVCA
• DREŽNIŠKA KOZA
• SLOVENSKA SANSKA KOZA
• SLOVENSKA SRNASTA PASMA

 

SLOVENSKI HLADNOKRVNI KONJ – slovenska avtohtona pasma

 

Pasma slovenski hladnokrvni konj se je izoblikovala na območju severovzhodne Slovenije in Gorenjske iz številnih, že izumrlih, pasem. Danes je razširjena po celotnem območju Slovenije.
Slovenski hladnokrvni konj je skladen, čvrst, plemenit konj srednje velikega okvirja. Trup je globok in širok. Noge, z dobro oblikovanimi sklepi, so čvrste. Prisotne so vse barve dlake razen lisaste. Prevladujejo konji rjave, lisičje in črne barve.

Konja odlikuje čvrsta konstitucija, zgodnja zrelost, delovna vztrajnost, dobra rast in dobra plodnost. Dobro izkorišča krmo, je delavoljen ter dobrohotnega in umirjenega značaja.
Reja slovenskega hladnokrvnega konja je ekstenzivna. V času vegetacije so mladi konji ter plemenske kobile z žrebeti večinoma na paši. V rejah, kjer se ukvarjajo z intenzivnejšim pitanjem žrebet jih dodatno krmijo.

Zaradi zgodnje zrelosti in dobrega izkoriščanja krme se pretežni del populacije redi za prirejo mesa in mesnih izdelkov. Pasma je primerna tudi za prirejo mleka ter mlečnih izdelkov. Konji so primerni za lažja kmetijska opravila ter rekreativne namene in turizmu, zlasti v vpregi.

Na vrh

 

POSAVSKI KONJ – slovenska avtohtona pasma

 

Pasma se je izoblikovala na osnovi avtohtonih populacij konj, ki so jih redili v porečju Save, predvsem v Posavju. Kobile te pasme so nenačrtno oplemenjevali z žrebci različnih pasem, predvsem s hladnokrvnimi v tipu belgijskega konja. Danes najdemo pasmo posavskega konja ob dolnjem toku reke Save na območju Krškega in Brežic.

Posavski konj je manjšega okvirja. Ima manjšo ozko glavo, srednje dolg vrat, kratek hrbet, širok in zmerno pobit križ ter globoke prsi. Ima kratke in čvrste noge z razmeroma velikimi ter čvrstimi kopiti. Spodnji del nog je porasel z zaščitno dlako. Trup je globok in širok. Živali so večinoma rjave in črne barve, lisičja in siva barva dlake sta redki.

Odlikuje se po čvrsti konstituciji, vztrajnosti in delavoljnosti. Ima dobrohoten značaj, dobro izkorišča krmo in je prilagojen na skromne pogoje reje. Za pasmo je značilen dimorfizem – žrebci so večji in bolj robustni od kobil.

Reja posavskih konj je večinoma ekstenzivna. V času vegetacije je večji del populacije na paši. V veliki meri se ta pasma konj redi za vzrejo klavnih žrebet. V rejah, kjer se ukvarjajo z intenzivnejšim pitanjem žrebet, le-te dodatno krmijo z močno krmo.

Na vrh

 

HAFLINŠKI KONJ – slovenska tradicionalna pasma

 

Haflinški konji so nastali na območju nekdanje enotne Tirolske s križanjem avstrijskih avtohtonih alpskih tovornih kobil in arabskih žrebcev. Pasma je razširjena po celem svetu in jo redijo v več kot šestdesetih državah. Razširjena je tudi na celotnem območju Slovenije.

Konji so manjšega okvirja s kratko, suho in plemenito glavo, ravno ali rahlo vbočeno nosno linijo, širokim čelom ter velikimi in jasnimi očmi. Vrat je srednje dolg in dobro omišičen. Viher je dobro izražen. Srednje dolg trup je širok in globok ter dobro omišičen. Ledja so kratka, križ zmerno položen. Noge, z dobro grajenimi sklepi ter čvrstimi in pravilno oblikovanimi kopiti, so pravilno oblikovane, čvrste in vitke. Konji so večinoma lisičje barve s svetlejšo, redkeje tudi temnejšo grivo.

Za haflinške konje je tako značilna skladna telesna zgradba s čvrstim telesnim ustrojem in dobro izkoriščanje krme. Odlikuje jih dobra plodnost in vsestranska uporabnost.

Rejci jih večinoma redijo ekstenzivno. V času vegetacije so mladi konji ter plemenske kobile z žrebeti večinoma na paši. Haflinški konj je dober delovni konj in uporaben za lažja dela v kmetijstvu, še posebej v hribovitih območjih. Ekonomski vidik reje pogosto predstavlja vzreja klavnih žrebet.

Na vrh

 

CIKASTO GOVEDO – slovenska avtohtona pasma

 

Cikasto govedo je edina slovenska avtohtona pasma govedi. V preteklosti je bila to najštevilčnejša pasma v slovenskem planšarstvu. Leta 1964 so cikasto pasmo začeli zamenjevati z lisasto in rjavo pasmo govedi, kar je povzročilo njeno skorajšnje izumrtje. V strahu pred nepovratnim mehanizmom izginevanja pasem, so v 80-ih letih 20. stoletja posamezna mednarodna združenja in pasemske organizacije pričele z ustanavljanjem različnih oblik ohranjanja dragocenih genskih virov. Tako je danes cikasto govedo ponovno razširjeno po celotnem območju Slovenije. Najštevilčnejše reje so v osrednjeslovenski, gorenjski in savinjski regiji.

Cikasto govedo ima rdečkasto dlako v odtenkih med svetlo rdečo in kostanjevo. Po hrbtu ima značilno belo liso, ki se nadaljuje proti stegnu in prek trebuha ter prsnega koša čez golen. Živali so manjšega okvirja in skladnih telesnih oblik. Imajo kratko enobarvno glavo z izrazitimi očmi ter lahke in tanke navzgor usmerjene rogove z ukrivljeno linijo. Barva gobca je rožnata, vrat je dolg in tanek, križ pogosto pobit, noge so čvrste s trdimi parklji.

Krave cikaste pasme so primerne za ekološko rejo, zelo prilagodljive, primerne za pašo na skromnih in hribovitih območjih, dobro odporne proti boleznim, imajo relativno dobro mlečnost, dolgo življenjsko dobo, izrazit materinski čut in prijeten značaj. Zaradi vseh teh lastnosti je pasma navdušila številne rejce in njena številčnost se je v zadnjih letih zelo povečala. Z ohranjanjem cikastega goveda se v Sloveniji ohranja tudi tradicija planšarstva.

Na vrh

 

LISASTO GOVEDO – slovenska tradicionalna pasma

 

Lisasta pasma goveda izhaja iz populacije švicarskega simentalskega goveda, ki je nastalo v dolinah Simme in Saane (zahodna Švica). V drugi polovici 19. stoletja so začeli s kupovanjem in uvozom te pasme iz Švice v osrednjo Slovenijo. V Pomurje se je pasma razširila iz Madžarske. Pasma je danes razširjena po celem svetu in večjem območju Slovenije, najbolj v savinjski, osrednjeslovenski in podravski regiji.

Živali so rumenorjave do rdeče barve z večjimi ali manjšimi belimi lisami. Bela glava ali vsaj bela lisa na glavi je dominantna lastnost. Bela je tudi konica repa. Sluznice, parklji in rogovi so svetli, živali so večjega okvirja.

Je najštevilčnejša pasma goveda v Sloveniji. Odlikuje jo dobra mlečnost, visoka vsebnost beljakovin in maščob v mleku, veliki dnevni prirasti pitancev, dobra omišičenost, dobre pitovne in klavne lastnosti. V rejah krav dojilj je prisoten dober materinski čut, dobra prilagodljivost na okolje ter lahke telitve vitalnih telet. So dobre rejnice, saj poleg svojega teleta lahko vzrejajo še dodamo tele druge krave.

Lisasta pasma je kombinirana pasma govedi, ki se uporablja tako za prirejo mleka kot za prirejo kakovostnega mesa. Intenzivne hlevske reje so namenjene prireji mleka, manj intenzivne reje so kombinirane, torej namenjene prireji mleka in mesa. V času vegetacije so živali prek dneva pogosto na paši. Nekatere črede so vključene v sistem reje krav dojilj, katerega cilj je prireja odstavljenih telet za nadaljnje pitanje. Črede krav dojilj so običajno na celodnevni paši brez dodatka močnih krmil. Pozimi je govedo uhlevljeno in krmljeno z osnovnim obrokom iz sena, travne in koruzne silaže ter z dodatkom močnih krmil.

Na vrh

 

RJAVO GOVEDO – slovenska tradicionalna pasma

 

Rjavo govedo izvira iz Švice, razširjeno je bilo v avstrijskih deželah Vorarlberg in Tirolska ter na Bavarskem v Nemčiji. Rjavo pasmo so v Sloveniji začeli načrtno uvajati na začetku 20. stoletja. Najbolj se je razširila na Dolenjskem, na Krasu in na Goriškem. V 60. letih 20. stoletja se je začelo masovno oplemenjevanje rjave pasme z ameriško rjavo pasmo, ki je že bila izrazito mlečna pasma. Pasma je zdaj razširjena skoraj po celotnem območju Slovenije, najbolj na Primorskem, v delu Ljubljanske kotline, na Notranjskem, Dolenjskem, Savinjskem in Šaleškem.

Možni so številni odtenki rjave do sive barve dlake z možnostjo rahlih belih pigmentiranih delov. Sluznice, konice rogov in parklji so temne barve. Tipične lastnosti zunanjosti so velik okvir, obsežen prsni koš, ki se nadaljuje v obsežen vamp in slabša omišičenost zadnjega dela telesa.

Rjavo govedo odlikuje velika prilagodljivost skromnejšim razmeram reje, dolgoživost, odpornost in odlično izkoriščanje voluminozne krme. Temni parklji omogočajo uspešno pašo tudi na kamnitih kraških tleh. Zaradi dolgoživosti in dobre plodnosti si rjavo govedo vse bolj utira pot v sonaravne oblike reje.

Danes se pasma vse bolj usmerja v intenzivno prirejo mleka na osnovi krmnega obroka, prirejenega na travinju. V zadnjih letih se povečuje tudi delež krav, ki so vključene v sisteme reje krav dojilj, s katerimi dobimo odstavljena teleta za nadaljnje pitanje. Rjavo govedo postaja vse pomembnejša pasma za ekološko prirejo mleka.

Na vrh

 

ANGUS

 

Izvira iz pokrajine Aberdeen in Angus na Škotskem. Krave in biki pasme angus so prilagojeni ostremu in vetrovnemu podnebju škotskega višavja, zato se lahko vse dni v letu prosto pasejo na pašnikih. Barva angusa je enakomerno črna, vime je lahko belo. Črna barva je dominantna, če pa potomec od obeh staršev nasledi gen za rdečo barvo, bo potomec rdeč. Črna barva je pogostejša, rdeča se deduje recesivno.

Govedo je srednje veliko in genetsko nima rogov. Ena glavnih značilnosti in prednosti pasme je lahka in neproblematična telitev. Pasme, pri katerih je pričakovana težka telitev, pogosto križajo prav z angusi. Samice, ki se same telijo, imajo zelo izrazit materinski nagon in dajejo toliko mleka, kolikor ga potrebuje teliček, ki ga krava hrani devet mesecev. Telički hitro pridobivajo težo in zgodaj dosežejo spolno zrelost. So izrazito pašne živali z dolgo življenjsko dobo od 15 do 20 let, zelo vitalne in odporne.

Mišice in maščoba se enakomerno prepletajo in dajejo fino marmornato strukturo mesa, ki je prijetnega vonja, izredno mehko in sočno.

Govedo je nižje do srednje rasti, z manjšo glavo brez rogov in širšim čelom.

Na vrh

 

Črno bela pasma

 

Črnobela pasma je specializirana mlečna pasma velikega okvirja primarno selekcionirana na lastnosti, ki omogočajo gospodarno prirejo mleka. Omišičenost živali črno bele pasme je v primerjavi z drugimi pasmami skromna, kar je posledica fiziološkega in tudi genetskega antagonizma med lastnostmi mlečnosti na eni in lastnostmi mesnatosti na drugi strani.

Pasma je poznana po veliki prireji mleka, veliki konzumacijski sposobnosti in razmeroma veliki zmogljivosti rasti. Je dobro prilagodljiva pasma, saj jo redijo v vseh klimatskih razmerah in na vseh kontinentih.

Ima odlično izražene telesne lastnosti, ki so pomembne in potrebne za dobro prirejo mleka. Pri pasmi so možne številne variacije črne in bele barve. Od čisto črnih živali do skoraj čisto belih. Navadno se po telesu izmenjujejo črne in bele lise. V primeru pojava homozigotov recesivnega gena za rdečo barvo so možne tudi kombinacije v rdeče beli barvi.

Ženske živali so v poudarjenem mlečnem tipu, hitre rasti, velikega okvirja in z veliko sposobnostjo zauživanja krme. Odrasle živali imajo višino vihra navadno 145 cm in več ter dosegajo telesno maso prek 700 kg. Prevladujejo živali z dobro pripetimi vimeni in korektno stojo. Odlikuje jih sposobnost prilagajanja na različne klimatske pogoje.

Moške živali imajo višino vihra navadno 155 cm in več in dosegajo telesno maso preko 1.100 kg. So hitro rastne z dobrimi dnevnimi prirasti telesne mase.

Na vrh

 

ŠAROLE pasma

 

Šarole govedo je izrazito mesna pasma velikega okvira. Izvorno prihaja iz osrednje Francije kjer redijo več kot dva milijona krav te pasme. To je pasma, ki je selekcionirana namenjena izključno prireji mesa. Je izrazito pašno govedo in ga odlikuje velika sposobnost zauživanja voluminozne krme, zato jo lahko uspešno redimo tudi na skromnejših pašnikih.

Šarole govedo dosega velike dnevne priraste tako pri pašnih načinih reje kakor pri intenzivnem pitanju. Razširjeno je v več kakor 70 državah na petih celinah in v vseh klimatskih razmerah. To dokazuje, da ima pasma tudi odlične prilagoditvene sposobnosti.

Pri čistopasemskih rejah telice prvič telijo, ko dosežejo okrog 80 % odrasle velikosti. Za dobro plodnost in velik delež odrejenih telet je pomembna pravilna plemenska kondicija v času vzreje telic in ob telitvi. Odstavljena teleta dojilj se odlikujejo po velikih dnevnih prirastih pri nadaljnjem pitanju. Pri gospodarskem križanju je pomembna izbira najprimernejših tipov bikov šarole pasme. Uporaba primernih bikov za gospodarsko križanje ter upoštevanje lastnosti krav, ki jih semenimo, sta pogoja za ekonomsko uspešno prirejo govejega mesa.

Na vrh

 

LIMUZIN Pasma

 

Je izrazito mesna pasma, ki je nastala v hriboviti pokrajini Limousin v Franciji. Ker je bila prvotno namenjena za delo, so odbirali močnejše, bolj omišičene živali večjega okvirja s čvrstimi nogami.

Po letu 1950 se je namen reje usmeril na prirejo mesa in je druga najpomembnejša mesna pasma v Franciji. Glavne odlike pasme so: lahke telitve, dober materinski čut, odlična klavna kakovost v vseh obdobjih rasti. Pasmo odlikuje velik delež čistega mesa v klavni polovici z malo kosti, loja in kit.

Biki limuzin pasme se v veliki meri uporabljajo tudi za gospodarsko križanje mlečnih in kombiniranih pasem.

Na vrh

 

JEZERSKO-SOLČAVSKA OVCA – slovenska avtohtona pasma

 

Jezersko-solčavska ovca je nastala s križanjem domače primitivne ovce z bergamaško in padovansko pasmo. Osnovna populacija za nastanek planinskih ovc v vzhodnih Alpah je bila majhna, odporna in plodna ovca, poimenovana ”Zaupelschaf”. V zgodovinskih virih najdemo še druga lokalna poimenovanja. Jezerske ovce so bile nagrajene na sejmu v Parizu že leta 1856. Danes je pasma razširjena po celotnem območju Slovenije.

Jezersko-solčavska ovca ima srednje velik okvir, velika viseča ušesa ter dolg, z volno poraščen rep, ki sega pod skočni sklep. Ovce imajo značilno izbočeno nosno linijo glave, ki jo je pasma dobila po bergamaški ovci in kakovostno volno, ki jo je podedovala po padovanski ovci. Volna je večinoma bele barve, pojavljajo se tudi črne, vendar so v resnici temno rjave. Pri belih ovcah je zaželena temna barva okrog oči in pod očmi (solza) ter na konicah ušes. Noge so dolge in čvrste. Spada med brezrožne pasme ovc.

Pasmo odlikujejo dobra in celoletna plodnost, dolgoživost, odpornost ter prilagodljivost. Pasma spada med zgodaj spolno dozorele in je plodna prek celega leta. Njena odlika so lahke jagnjitve in pogosti dvojčki. Ovce imajo dobro izražene materinske lastnosti in dobro skrbijo za rojena jagnjeta. Čvrste in dolge noge ter sabljast skočni sklep ji omogočajo dobro hojo po strmih gorskih pašnikih. Imajo dobro izražene pašne lastnosti. Zaradi dobre plodnosti je pasma zelo primerna za gospodarsko križanje z mesnimi pasmami.

Tehnologija reje jezersko-solčavske pasme je tradicionalna, z manjšimi razlikami med rejci. V času vegetacije reja ovc temelji na paši. Rejci na izvornem območju jezersko-solčavske pasme uporabljajo le jesenske pripuste in tako ovce jagnjijo samo enkrat letno. Drugi rejci omogočajo celoletne pripuste ovc, kar omogoča jagnjitve in posledično ponudbo jagnjetine skozi vso leto. Reja jezersko-solčavske pasme je usmerjena v prirejo jagnjet za meso. Jagnjetina, prirejena na paši, je boljše kakovosti, saj ima večje deleže omega n-3 večkrat nenasičenih maščobnih kislin. Stranski proizvod je volna, iz katere v zadnjem času uspešno izdelujejo in tržijo polstene/filcane in pletene izdelke.

Čeprav je populacija jezersko-solčavske pasme ovc razširjena že skoraj po celotnem območju Slovenije, se velikost populacije spreminja. Stanje bi lahko ocenili kot stabilno, spreminjanje velikosti populacije lahko pripišemo naključnim vplivom kot so cena jagnjet, opuščanje reje, menjava pasme/vrste, zmanjšanje staleža.

Na vrh

 

BOVŠKA OVCA – slovenska avtohtona pasma

 

Bovška ovca izvira iz prvotne bele ovce, ki je bila nekdaj razširjena v alpskem svetu. Pasma je nastala v zgornji Soški dolini, na širšem območju Bovca in Tolmina, ime je dobila po kraju Bovec, kjer je razširjena še danes.

Bovška ovca je manjšega okvirja. Glavo ima majhno in plemenito, poraščeno do ušes in po čelu (s čopom ali lahko tudi brez). Ovce imajo majhna, na stran štrleča ušesa, nekatere tudi samo kot štrclje. Volna je groba, dokaj resasta in neizrazito pramenasta. Trebuh običajno ni porasel z volno. Po telesu so večinoma obarvane belo, nekatere tudi črno ali rjavo. Ovce in ovni so brez rogov, s srednje dolgim repom.

Bovško ovco odlikujejo dobra odpornost, miren temperament in prilagojenost na skromne pogoje reje. Ovce so sezonsko plodne in jagnjijo enkrat letno. Prilagojene so za pašo na hribovskih in gorskih pašnikih. Za bovško pasmo je značilna dobra mlečnost. Bovška ovca je odporna in zdrava, prilagojena našemu okolju.

Rejci bovške ovce, ki se nahajajo v okolici Bovca, Soče in Loga pod Mangartom, svoje ovce prezimijo v hlevih. Tradicionalni sistem reje drobnice vključuje v času vegetacije planinsko pašo na strmih in hribovitih pašnikih v okolici doline Trente, ki spada v območje Triglavskega narodnega parka. Večji tropi ostajajo v dolini. Pozimi temelji hlevska reja samo na voluminozni krmi. Po odstavitvi jagnjet poteka tradicionalna molža na planinah, kjer vse mleko predelajo v sir in skuto. Glavni proizvod – sir − tržijo pod zaščiteno blagovno znamko »Bovški ovčji sir«. Stranska proizvoda sta albuminska skuta in sirotka. Pasma je namenjena prireji jagnjet, volna je pri bovški pasmi drugotnega pomena. S planinsko pašo ovc čez poletje preprečujejo zaraščanje strmih in odročnih pašnikov.

V Sloveniji se v zadnjih letih velikost populacije bovške ovce ne spreminja. Glede na merila ogroženosti spada v ranljivo stopnjo ogroženosti. Ob pazljivem upravljanju velikost populacije omogoča preživetje in zmeren napredek. Večino izdelkov rejci prodajo na domu in poleti na planinah. Povpraševanje po mlečnih izdelkih se povečuje.

Na vrh

 

BELOKRANJSKA PRAMENKA – slovenska avtohtona pasma

 

Ob reki Kolpi, to je med Vinico, Adlešiči, Črnomljem in Kočevjem, se je oblikovala populacija pramenke, ki so jo poimenovali belokranjska pramenka. Reja ovc je bila najbolj razvita med Uskoki v Beli krajini, kjer je v 17. stoletju mnogo gospodarjev redilo trope z dvesto ovcami. Belokranjska ovca so začeli imenovati populacijo bele pramenke z dolgim repom. Na območju Bele krajine so se po kraških pašnikih pasle številne domače ovce z grobo volno, saj se ovce s fino volno zaradi slabe paše in neprimernega podnebja ne bi obdržale.

Belokranjska pramenka je ovca majhnega okvirja. Ima dolgo pramenasto volno, ki je dobra zaščita pred mrazom in dežjem. Volna je primerna za predelavo v določene tradicionalne izdelke. Noge, glava in včasih trebuh so pokriti z zelo kratko volno, ki je lahko rumene ali črne barve. Na posameznih delih telesa so lahko črne pike. Ovni imajo izredno dolge rogove, ki se s starostjo nekajkrat zavijejo. Tudi ovce imajo lahko kratke rogove. Pasma je znana po zelo dolgem repu, ki sega skoraj do tal.
Ovce pasme belokranjska pramenka so skromne, odporne in se dobro prilagajajo težkim pogojem reje. Dosežejo dolgo življenjsko dobo. Pasma je primerna za ekstenzivno rejo. Jagnjeta imajo dobro klavnost, zelo tanke kosti in kakovostno meso. V Beli krajini je še danes najbolj cenjena pečena jagnjetina belokranjske pramenke.

Poleti so ovce večji del dneva na pašniku. Ovcam v času suše velikokrat dodajajo seno, ponekod tudi koruzo. Jagnjeta rejci dokrmljujejo z močnimi krmili ali žiti. Ko so pridelki z njiv pobrani, se ovce pasejo na ostankih. Pozimi dobijo ovce seno po volji, starejše ovce so v času pred jagnjitvami dodatno krmljene z močno krmo. Jagenjčki imajo pozimi na voljo seno in močno krmo.

Belokranjske pramenke redijo za prirejo jagnjet za meso. S pašo ovc na kamnitih pašnikih preprečujejo zaraščanje in s tem požare na suhih kraških tleh. Ponovno se obuja tradicija izdelave volnenih in polstenih izdelkov.

V Sloveniji se velikost populacije belokranjske pramenke v zadnjih letih ne spreminja. Glede na merila ogroženosti spada populacija med ogrožene. Velikost populacije omogoča ob pazljivem upravljanju preživetje in zmeren napredek. Danes je pasma ohranjena samo še na območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost.

Na vrh

 

ISTRSKA PRAMENKA – slovenska avtohtona pasma

 

Pasma se je oblikovala na območju Krasa in Istre. Ime je dobila po polotoku Istra in izrazito dolgi pramenasti ter grobi volni. Istrsko pramenko so redili predvsem zaradi njenih izrednih lastnosti, kot so sposobnost dolge hoje in paše med kamenjem. V Sloveniji je danes populacija istrske pramenke majhna in jo redijo samo na majhnem številu kmetij na območju Krasa in Istre.

Istrska pramenka je ovca precej velikega okvirja. Ima dolg in visok trup ter dolge in močne noge. Živali so srednje omišičene. Ozko glavo z nosnim grebenom in štrlečimi ušesi ima nasajeno na dolgem vratu. Ovce so praviloma brez rogov, ovni imajo dobro razvite in nazaj zavite rogove. Barva plašča je bela, s temnimi pikami po glavi in trupu. Nekatere živali so lahko tudi črne barve. Z volno so značilno slabše poraščene, saj so po nogah in trebuhu gole. Vime je pravilne oblike, relativno veliko, visoko in dobro pripeto, z velikimi ter lepimi seski. Ovce pasme istrska pramenka so sezonsko plodne.

Odlikuje jih živahen značaj, so dolgožive, odporne in odlično prilagojene lokalnim pogojem reje. Dobro izkoriščajo pašo na hribovskih in gorskih pašnikih. Pasma je primerna za ekstenzivno rejo. V času vegetacije jih še danes pasejo pastirji (podobno nomadski paši, le da prenočujejo v hlevih ali oborah).
Istrska pramenka je namenjena prireji mleka in jagnjet. Iz mleka izdelujejo kraški in istrski ovčji sir ter skuto. Pasma je primerna za preprečevanje zaraščanja, saj odlično popase travo na kamnitih kraških tleh.

V zadnjih letih ostaja v Sloveniji populacija istrske pramenke nespremenjena. Glede na merila ogroženosti spada populacija med ogrožene. Velikost populacije omogoča ob pazljivem upravljanju preživetje in zmeren napredek. Danes je pasma ohranjena le še v nekaj rejah na območjih Krasa in Istre.

Na vrh

 

OPLEMENJENA JEZERSKO-SOLČAVSKA OVCA – slovenska tradicionalna pasma

 

Pasma je nastala z oplemenjevanjem dela populacije avtohtone jezersko-solčavske pasme z romanovsko pasmo z namenom povečati velikost gnezda. Danes je razširjena na celotnem območju Slovenije.

Ovca z dolgimi in čvrstimi nogami je velikega okvirja. Glava ima rahlo izbočeno nosno linijo, kratka ušesa in krajši rep. Volna je bele barve, zaradi različnega deleža genov romanovske pasme ovc so pogoste tudi rjave, črne ali pisane živali. Obraslost z volno je dobra, po trebuhu in spodnjem delu nekoliko slabša, volna je rahlo valovita.

Ovce imajo odlično plodnost, so dolgožive, odporne in prilagojene za pašo na strmih planinskih pašnikih. So zgodaj spolno zrele, celoletno plodne, z dobro izraženimi materinskimi lastnostmi. Jagnjijo tudi trikrat v obdobju dveh let, dvojčki so običajni, trojčki zelo pogosti. Ovce imajo dobro izražene materinske lastnosti in dobro skrbijo za rojena jagnjeta. Pasma je primerna za intenzivno prirejo mesa in za gospodarsko križanje z mesnimi pasmami (teksel ali šarole).

Jagnjeta, ki so rojena spomladi ali poleti, so vzrejena skupaj z materami na paši. Jagnjeta, rojena pozno jeseni ali pozimi, so vzrejena skupaj z materami v hlevu. Osnovna krma sta seno in silaža z dodatkom žit. Pasma je namenjena prireji jagnjet za zakol in za gospodarsko križanje. Proizvodnja in predelava volne postaja vedno bolj tržno zanimiva, če je povezana s predelavo na domu.

Na vrh

 

DREŽNIŠKA KOZA – slovenska avtohtona pasma

 

Reja koz je bila v preteklosti najbolj razvita na območju Bovca in Tolmina, kjer naravne razmere niso dopuščale intenzivne reje. Domača koza je bila bogat vir mleka, mlečnih izdelkov in mesa. Glede na namen reje in izvor sta se oblikovala dva tipa drežniške koze. Na območju Bovca mlečni tip, v okolici Drežnice mesni tip. Danes je pasma razširjena na območju Bovca in Drežnice, pojavljajo se tudi manjše reje drugje po Sloveniji.

Drežniška koza je srednje velikega okvirja. Živali se razlikujejo po obarvanosti dlake, vendar prevladuje tretjina živali s črno in črno-rjavo barvo dlake. Znane so še barve: sivo-črna, črna z belimi lisami na glavi in/ali trupu, rjava, rumenorjava in bela s črnimi lisami. Nekatere živali so na vrhu hrbta in po stegnih porasle z daljšo dlako. Za kozle in nekatere koze je značilna močno razvita brada. Kozli imajo pogosto dobro razvit čop na čelu. Glava je robustnejša s kratkimi ušesi. Na vratu se pogosto pojavljajo zvončki. Rogovi pri kozlih zrastejo tudi do enega metra, rogate so lahko tudi koze.

Na območju Drežnice redijo drežniške koze mesnega tipa. Takšne živali so bolj robustne in omišičene. Na območju Bovca redijo drežniške koze mlečnega tipa. Živali, ki so namenjene prireji mleka, so manj robustne. Pasma je odporna in odlično prilagojena skromnim pogojem reje in paši na strmih visokogorskih pašnikih. Koze drežniške pasme so živahnega, skoraj divjega temperamenta.

V času vegetacije se koze pasejo na visokogorskih pašnikih. Pozimi so koze uhlevljene in krmljene s senom. Koze mesnega tipa redijo za prirejo kozličev, koze mlečnega tipa za prirejo mleka in kozličev. Iz kozjega mleka izdelujejo sir, pogosto v kombinaciji s kravjim in ovčjim mlekom. Stranska proizvoda sirjenja sta albuminska skuta in sirotka. Paša koz na visokogorskih pašnikih preprečuje zaraščanje strmih in odročnih površin.

Na vrh

 

SLOVENSKA SANSKA KOZA – slovenska tradicionalna pasma

 

Sanska koza je dobila ime po reki in dolini Saanen v Švici, od koder izvira. Znano je, da je švicarska sanska pasma sodelovala pri oplemenjevanju domačih (predvsem belih) pasem koz povsod po Evropi, zato poznamo več sanski kozi podobnih pasem. Slovenska sanska koza je nastala z oplemenjevanjem domačih populacij koz (domača križana koza in bela balkanska koza) s sansko kozo iz Švice. Danes je slovenska sanska pasma razširjena po celotnem območju Slovenije.

Koze slovenske sanske pasme so bele barve, s kratko dlako in kožo, ki je nežna in fina. Je izrazito mlečna pasma, velikega okvirja, telo je dolgo in koščeno, z globokim in širokim prsnim delom. Noge so dolge, čvrste in ravne. Vime je lepo pripeto in obsežno. Kratka dlaka je bele barve, koža je nežna in fina. Glava je trikotne oblike, ušesa štrlijo na stran. Vrat je dolg in tanek, pri kozlih je lahko delno poraščen z grivo. Kozli imajo daljšo brado kot koze. Na spodnji strani vratu se pogosto pojavljajo zvončki. Poznamo rogate in brezrožne živali, vendar je priporočljivo rediti samce z rogovi.

Pasma je znana po dobri mlečnosti, odpornosti in prilagodljivosti. Primerna je za hlevsko in pašno rejo. V intenzivnih rejah se h krmnemu obroku iz sena ali paše običajno dodaja žita ali močna krmila. Pasma je namenjena prireji mleka in kozličev. Mleko se predeluje v sir in druge mlečne izdelke (albuminska skuta, sirotka). Meso kozličev je dodatni, a ne zanemarljiv, dohodek.

Na vrh

 

SLOVENSKA SRNASTA PASMA – slovenska tradicionalna pasma koz

 

Slovenska srnasta koza izvira iz Alp. V preteklosti je nastala z oplemenjevanjem različnih populacij koz s srnasto pasmo iz Nemčije in/ali Francije. Pasma je zdaj razširjena po celotnem območju Slovenije.

Koze so manjšega okvirja. Dlaka je kratka in gladka, pri samcih je lahko daljša na vratu in po hrbtu. Dlaka je sivorjave do rjavordeče barve, nekatere živali so temno rjave s črno progo po hrbtu, črnimi ušesi in črno konico repa. Glava je značilna, plemenita mlečna, kozli imajo tipično samčevo glavo. Okvir živali je dolg s trikotnim profilom. Poznamo rogate in brezrožne živali. Priporočljivo je, da so samci, ki jih rejci uporabijo za pleme, rogati.

Srnasta pasma koz je izrazito mlečna pasma. Živali so odporne, dobrega zdravja in kar je najpomembnejše, tudi v slabih pogojih reje ohranjajo dobro prirejo. Primerna je tako za pašno rejo na strmih pašnikih kot tudi za hlevsko rejo. Tudi omišičenost kozličev za zakol je zadovoljiva.

Osnovna krma sta seno ali paša z dodatkom žit ali močnih krmil, ki so obvezna v intenzivnih rejah. Pasma je namenjena prireji mleka in kozličev. Mleko se predeluje v sir in druge mlečne izdelke. Stranska proizvoda sta albuminska skuta in sirotka.

Na vrh